Najzgodnejše začetke oziroma zametke sistema izobraževanja, v katerega je vpeta naša šola kot institucija, ki je doživljala in doživela mnogotere spremembe in dopolnitve, je iskati že leta 1802, ko so na mariborski »glavni šoli« uvedli trimesečne tečaje za vzgojo organistov in učiteljev ljudskih šol. Odtlej so morali vsi, ki so se hoteli posvetiti poklicu učitelja in organista, obiskovati te preparandne tečaje in ob koncu opraviti izpit. Šele leta 1850 so tedanje trimesečne tečaje razširili v enoletne. V te so bili sprejeti le absolventi treh razredov »glavne šole« ali dveh razredov realke, nakar je skupni študij teh preparandistov trajal tri do štiri leta. Med predmeti je bila za vse obvezna tudi slovenščina.
Ministrstvo za uk in bogočastje je z odlokom v septembru 1861 odredilo, da se mora enoletni preparandni tečaj preosnovati v popolno dveletno učiteljišče v Mariboru. Odlok so realizirali šele v šolskem letu 1862/63. Ta datum je zaradi nove vsebine izobraževanja začetek naše šole.
Do leta 1870 je bilo učiteljišče v 
Mariboru skorajda slovenski zavod, saj je bila slovenščina obvezen predmet za vse gojence.
Sledila so leta sistematičnega nemškega pritiska na vseh področjih in v letu 1869 je bila nemščina s šolskim zakonom določena kot učni jezik. Mnogi so se tej nevarnosti pohoda proti vzhodu uprli, izmed vidnejših je nedvomno treba omeniti državnega in deželnega poslanca v štajerskem deželnem zboru, bivšega profesorja mariborskega učiteljišča Franca Robiča in seveda ravnatelja mariborskega učiteljišča, znanega slovenskega pedagoga Henrika Schreinerja (1850-1920), ki je od leta 1891 do svoje smrti uspešno vzgajal mlade rodove in aktivno izpopolnjeval pedagoško znanost na najobčutljivejšem delu slovenske domovine.
Učiteljišče je bilo do leta 1874 triletno, nato štiriletno, leta 1907 je
dobilo novo stavbo na Mladinski ulici, v kateri je danes OŠ Bojana Ilicha. Učiteljišče je bilo v tej stavbi do okupacije 1941 in po osvoboditvi do leta 1950, ko se je preselilo v stavbo bivšega učiteljišča šolskih sester na Gosposvetsko cesto 4. Stavba je bila zgrajena 1907/08.
V usodnih novembrskih dneh leta 1918, ko je v Mariboru prevzel vojaško poveljstvo major, kasneje general, Rudolf Maister, je v bojih za slovensko Koroško, Maribor in Štajersko Podravje sodelovalo mnogo absolventov mariborskega učiteljišča; profesor Karel Verstovšek je bil tedaj predsednik narodnega sveta v Mariboru, profesor Fran Voglar pa njegov tajnik. Nova oblast je že decembra 1918 poslovenila moško državno učiteljišče.
Leta 1929 so šolanje na učiteljišču podaljšali
na pet let. Mariborsko učiteljišče je uspešno delovalo vse do leta 1941, ko so Maribor okupirali Nemci, ki so novembra 1941 odprli nemško državno učiteljišče, slovenščino pa prepovedali.
Takoj po vojni 1945 je začelo delovati Mariborsko učiteljišče, ki je bilo štiriletno. V šol. letu 1948/49 je imelo učiteljišče prvič štiri letnike, ustanovljena pa je bila tudi enoletna vzgojiteljska šola. Reforma osnovne šole je zahtevala tudi reformo učiteljeve izobrazbe in tako je Svet za prosveto in kulturo LRS leta 1951 sprejel sklep o petletnem šolanju učiteljev osnovnih šol.
Od leta 1960 do 1963 je učiteljišče nudilo potrebne prostore novo ustanovljeni Pedagoški akademiji. V tem času se je pojavila potreba po novem modelu izobraževanja osnovnošolskih učiteljev. Tako so spremenili petletna učiteljišča v štiriletne gimnazije. Šolanje bodočih osnovnošolskih učiteljev se je nadaljevalo na dveletni Pedagoški akademiji. Zato je bil v šol. letu 1963/64 zadnji vpis dijakov v prvi letnik učiteljišča, naslednje leto pa je že potekal vpis v prvi letnik pedagoške gimnazije. Petletno učiteljišče se je postopoma izteklo, dokončno pa v šol. letu 1967/68. Gimnazija pedagoške smeri je tako zrasla v samostojni zavod. Vsebine pedagoške gimnazije so se precej razlikovale od prejšnjega učiteljišča.
Ker je naraščalo število zaposlenih žena, so se povečale potrebe po vzgojiteljicah in tako je OLO ustanovil leta 1960 Srednjo vzgojiteljsko šolo. Vodila jo je ravnateljica učiteljišča, poučevali pa so profesorji s te šole. S šol. letom 1963/64 se je šola upravno in finančno ločila od učiteljišča, v šol. letu 1977/78 je prišlo do ponovne združitve Gimnazije pedagoške smeri in Srednje vzgojiteljske šole. Nova šola se je preimenovala v Pedagoško šolo.
Uvedba usmerjenega izobraževanja je globoko zarezala v podobo šolstva. Že 1. septembra 1975 so omenjene programe eksperimentalno uvedli v pedagoških in vzgojiteljskih šolah. Generalna uvedba usmerjenega izobraževanja leta 1981 je pomenila za pedagoške in vzgojiteljske šole le nekoliko popravljeni program. Prva tri leta je bil program skupen, zadnje leto pa so se dijaki v programu učitelj lahko odločili za: razredni pouk, družboslovno-jezikovno in naravoslovno-matematično smer. S tem programom je bil ukinjen zaključni izpit. Šola je dobila še splošni kulturni program; tako se je v šol. letu 1982/83 preimenovala v Srednjo šolo pedagoške in kulturne usmeritve.
Že nekaj let po uvedbi usmerjenega izobraževanja je prodrla misel, da se pedagoške šole ne bi opredeljevale kot pedagoško izobraževalne, ampak kot splošno izobraževalne institucije. Zato je v šol. letu 1990/91 sledil vpis učencev v prvi letnik gimnazijskega programa, uradno pa se je SŠPKU 12. julija 1990 preimenovala v III. gimnazijo Maribor.
Gimnazija ima slovensko tradicijo, saj obstaja od 16. stoletja. Njena vloga in pomen sta bila že takrat jasno opredeljena; bila je splošnoizobraževalna šola, ki je usposabljala dijake za neposredni prehod v visokošolski študij. Na pragu novega tisočletja je osnovno poslanstvo ostalo, čeprav je tudi gimnazija v stoletjih doživljala različne reforme.
Vpetosti gimnazije v slovensko šolstvo niso mogli pretrgati niti najbolj trdovratni poskusi odpravljanja gimnazijskega programa. Odpravljanje gimnazij je bilo utemeljevano predvsem z zahtevo po odpravljanju dualizma v izobraževanju, kar pomeni, da bi morala gimnazija izobraževati za delo tudi v najbolj neposrednem pomenu. V usmerjenem izobraževanju so odpravili celo ime gimnazija in gimnazijski program. Oboje se je pojavilo pod imenom drugih programov (pedagoški, družboslovno-jezikovni, naravoslovno-matematični).
Zaton usmerjenega izobraževanja se je glede gimnazij formalno končal s sklepom Strokovnega sveta za vzgojo in izobraževanje dne 23. maja 1989, ko je bil sprejet program gimnazije. V programsko strukturo srednjega šolstva pa je bil uveden s sklepom Strokovnega sveta dne 26. januarja 1990.
